Po treh sezonah se zaključuje zgodba Józsefa Bozsika na klopi Nafte 1903. Zgodba, ki ni bila ravna črta, ampak precej bolj podobna nogometu samemu – z vzponi, padci, dramatičnimi preobrati, bolečim izpadom in na koncu z vrnitvijo med prvoligaše v 93. minuti dodatnih kvalifikacij.

Ko je Bozsik prišel v Lendavo, je prevzel ekipo, ki je bila daleč od urejene celote. Iz razdrobljene slačilnice je moral najprej ustvariti moštvo, nato rezultat. Prvo leto je prineslo nepričakovan uspeh in napredovanje, drugo leto grenko izkušnjo prvoligaškega boja za obstanek, tretje leto pa sezono rekordov, v kateri je Nafta kljub izjemnemu nizu 28 tekem brez poraza in rekordnemu številu točk redni del končala kot druga. Toda prav v dodatnih kvalifikacijah je ekipa pokazala tisto, kar je trener ves čas poudarjal – vero v proces, značaj in sposobnost, da ostane živa do zadnjega trenutka.

Ob slovesu Bozsik ni želel govoriti veliko, a je povedal dovolj. O čustvih, o treh letih dela, o razvoju kluba, o pritisku, v katerega sam ne verjame, ter o ponosu na ekipo in ljudi, ki so v tem obdobju vlekli v isto smer.

To je njegov pogled na obdobje, ki je Nafto znova pripeljalo med prvoligaše.

József Bozsik o slovesu in o tem, kakšna so bila zadnja tri leta:

»Težko vprašanje. Polno čustev.

To sem povedal že ob koncu sezone. Ko sem prišel, sem prevzel ekipo, ki je bila v razsulu. Začeti smo morali zelo nizko, saj sem ekipo praktično prevzel na osmem mestu druge lige, z igralci, ki niso pokazali svojega potenciala.

Že v prvem letu je bilo treba iz tega ustvariti enotno in dobro garderobo, kar nam je, hvala Bogu, zelo dobro uspelo. Tako smo začeli takoj z vrhuncem – z nepričakovano uvrstitvijo v višji rang in zelo lepo zgodbo.

Potem smo v drugem letu z enakim proračunom poskušali obstati v ligi, kar se je na koncu končalo z dramatičnim izpadom v zadnjih trenutkih. To je bil na nek način tudi simbol teh treh let – niti zmaga v gosteh proti Mariboru ni bila dovolj za obstanek oziroma za dodatne kvalifikacije.

Poleti so se naše možnosti izboljšale, saj je lastnik prodal Zalaegerszeg. Mislim, da je to pomemben del celotne zgodbe. V prvih dveh letih smo dosegali rezultate brez posebne pozornosti, ker je bila ta bolj usmerjena proti naši partnerski ekipi, Zalaegerszegu. V tretjem letu pa je pozornost prišla na nas in napredovanje je postalo pričakovanje.

Morali smo nastopati v okoliščinah, ki jih v nogometu pogosto imenujejo pritisk – čeprav sam v ta izraz ne verjamem. Menim, da ima nogomet svojo psihološko plat, vendar tega ne želim imenovati pritisk. Prepričan sem, da je treba uživati vsak trenutek tega poklica in tudi življenja.

Zato tudi danes gledam na to tako – užival sem v vsakem trenutku teh treh let.

Če temu rečemo pritisk, potem smo v zadnjem letu pod takšnimi pogoji podrli vse rekorde. Ostali smo neporaženi 28 tekem, zbrali rekordno število točk in bili kljub temu šele drugi.

Nato pa smo v dodatnih kvalifikacijah v 93. minuti – povsem v skladu z vsemi čustvenimi vzponi, padci in dramo, ki je spremljala ta tri leta – napredovali po zadetku Amadeja. Mislim, da to popolnoma opisuje ta tri leta.

Ekipa ve, kakšen tip človeka sem. Govorim takrat, ko je za to pravi trenutek, in samo toliko, kolikor je potrebno.

Tudi zdaj sem se poslovil tako, da sem se vsem iskreno zahvalil za vse in povedal, da sem zelo ponosen na to, kar smo dosegli, in na njih.

Mislim, da trenutno ni treba povedati več. Ob koncu meseca mi poteče pogodba in ko bo v meni dozorelo to, kar želim povedati bolj obširno, boste to tako ali tako videli na mojih družbenih omrežjih.

Nogomet je zanimiv tudi zato, ker je zelo subjektiven šport. Na Madžarskem radi rečejo, da smo država desetih milijonov selektorjev.

Še enkrat bi rad poudaril, da zelo verjamem v procese in vesel sem, da smo tukaj dokazali, da to deluje. Ta ekipa je v to verjela od začetka do konca.

V klubu je obstajalo jedro ljudi, ki je od prvega dne, ko sem stopil skozi vrata, vleklo v isto smer. Sem lahko vključim tudi mladinski pogon in vse ostale.

Rezultat tega je, da je klub krenil navzgor in stopil na pot razvoja.

Rezultat tega je tudi to, da smo se zelo približali temu, kar sem si predstavljal ob prihodu. Takrat sem rekel, da bi rad v štirih letih dosegel, da Lendava postane stabilen prvoligaš v Sloveniji in da bi bila dosegljiva tudi evropska tekmovanja.

To bi bil zadnji korak in to bi bila naloga tega leta.

Videli bomo, kaj bodo novi strokovni štab in novi ljudje, ki prihajajo, uspeli ustvariti iz tega.«