Za Nafto 1903 je sezona, polna preizkušenj, rasti in težkih odločitev. Popolnoma prenovljena ekipa je vstopila v Prvo ligo z ambicijo razvoja mladih igralcev in dolgoročne stabilizacije kluba na najvišji ravni slovenskega nogometa. A kljub borbenosti, talentu in spomladanski rezultatski eksploziji, so modro-beli morali sprejeti grenko realnost – izpad iz elitne druščine.
Z glavnim trenerjem Józsefom Bozsikom smo se pogovarjali o začetnih ciljih, napakah, ki so stale obstanka, vplivu ključnih okrepitev ter o tem, kaj pomeni verjeti v proces – tudi, ko ta ne prinese takojšnjega rezultata.

1. Ekipa je bila pred začetkom sezone popolnoma prenovljena, priprave so bile kratke in zahtevne. Kako ste kot strokovni štab pristopili k oblikovanju ekipe in postavljanju osnovne igre

Naš osnovni cilj ob začetku priprav je bil zgraditi ekipo po istih načelih kot v 2. ligi, vendar z mlajšimi igralci, ki imajo večji potencial za napredek in kasnejšo prodajo. Iskali smo ravnovesje med mladimi talenti in nekaj izkušenimi posamezniki.
Pravo ravnotežje v ekipi smo dosegli šele v zimskem prestopnem roku, ko sta se nam pridružila Aleks Pihler in Josip Špoljarić. Če smo v jesenskem delu osvojili le 9 točk, smo jih spomladi zbrali kar 19 in na spomladanski lestvici zasedli šesto mesto. To veliko pove.

2. Kljub številnim spremembam in stalnemu pritisku je ekipa kazala trenutke uigranosti in napredka. Kateri vidik igre ali mentalitete vas je najbolj pozitivno presenetil?

Vedno smo bili močni v najtežjih trenutkih. Ekipa je pokazala karakter – lep primer je zadnja tekma proti Mariboru, ki je prišla takoj po bolečem porazu proti Celju (1:6). Nismo obupali, borili smo se do zadnjega sodnikovega žvižga.
Posebej ponosen pa sem na klubsko poslanstvo: v ekipi smo imeli pet reprezentantov do 21 let (Mauricio Žan, Áron Dragóner, Dominik Csóka, Milán Klausz, Tom Kljun) kar je precej za klub našega formata.
Poleg tega smo priložnost za debi v prvi ekipi dali tudi mladincem – Leonu Juroviću, Kimiju Lavrenčiču in Iliji Batričeviću. Z nami so trenirali še številni drugi mladi talenti, kot so Jakob Mutvar, Blaž Sintič, Petar Dumić in Žiga Gonza. Z mladinsko ekipo akademije imamo odlično sodelovanje – s trenerji Gregorjem Buncem, Mitjo Noviničem, Vedranom Vinkom in vodjo akademije Borutom Gerencserjem smo ves čas v stiku glede razvoja igralcev. Na ta način mladi igralci dobijo priložnost treninga s prvo ekipo.

3. V boju za obstanek ste vztrajali do zadnjega kroga. Kateri razlogi so po vašem mnenju tehtnico nagnili v napačno smer – rezultatski, taktični ali morda kadrovski?

Realni smo in vemo, kakšne so naše možnosti. Naš prvotni načrt je bil poleti sestaviti ekipo, kot nam je to uspelo pozneje s prihodom Pihlerja in Špoljarića.
Oba smo želeli pripeljati že poleti, vendar zaradi različnih okoliščin to ni bilo mogoče – in ravno to je bil ključni dejavnik pri izpadu.
A z drugim delom sezone smo dokazali, da ideja deluje. To izkušnjo moramo zdaj unovčiti modro in se vrniti močnejši.

4. Ekipa je bila izrazito mlada, med sezono pa sta prišla tudi Špoljarić in Pihler – a slednji je imel smolo s poškodbo. Kako ste v tej končni fazi sezone občutili vpliv teh okrepitev oziroma njihovo odsotnost?

Kot sem že omenil – bila sta ključna. Aleks je dosegel pet golov in prispeval dve podaji. Josip pa je v desetih tekmah zadel sedemkrat. Na žalost se je poškodoval ravno na odločilni tekmi proti Radomljam.
Takrat smo za osmim mestom zaostajali le štiri točke in imeli tekmo manj. Po njegovi poškodbi smo se namesto za 8. mesto borili za dodatne kvalifikacije – brez prvega strelca.

5. Kako bi vi – kot strokovnjak, ki je bil v središču dogajanja – povzemali to sezono Nafte 1903 kot celoto? Katere lekcije lahko klub iz nje potegne?

Ciljev je bilo več: razvijati mlade talente, dvigniti nivo igralcev iz 2. lige na prvoligaško raven, okrepiti nogometni del kluba – tako v akademiji kot pri članski ekipi. In to nam je v večji meri uspelo.
Ob tem smo želeli ohranjati ravnovesje med razvojem in rezultati. Bili smo zelo blizu, a na koncu je za obstanek zmanjkal en sam samcat točkovni korak – za Domžalami smo zaostali točko.
Pozimi sem dejal, da bomo naredili vse za obstanek – in to smo tudi storili. Če nam ni uspelo, pa naj bo to sezona, iz katere bomo potegnili ključne izkušnje, kako postati stabilen prvoligaš na dolgi rok. Temu se reče proces. Zato – verjemimo v proces, sledimo začrtani poti, in nogomet nam bo dal tisto, kar si zaslužimo.

6. Po zahtevni sezoni se marsikdo sprašuje, kako naprej. Ste že imeli pogovor z vodstvom kluba glede nadaljnjih usmeritev in svoje vloge v prihodnje, ali so ti pogovori še pred vami?

Pogovori z lastnikom in športnim direktorjem bodo potekali v naslednjih tednih. Glavni načrt je, da obdržimo jedro ekipe skupaj in se – oboroženi z izkušnjami iz prve lige – čim prej vrnemo med elito. To je naš cilj.

Čeprav je bila črta pod sezono zarisana z grenkobo izpada, se v Lendavi ni izgubila vera v vizijo. Trener Bozsik je bil jasen: ideja, ki je začela dajati rezultate v drugem delu sezone, ni zgrešena – zgolj prišla je prepozno, ker takšne ekipe ni bilo mogoče sestaviti že poleti.
Nafta ostaja klub z identiteto, ki stavi na mlade in na strokovno rast. Lekcije letošnje sezone bodo ključne pri gradnji prihodnosti – tako v članski kot v mladinski selekciji. In če bo ostala zvestoba procesu, se bo Nafta znova vrnila tja, kamor po ambicijah in delu sodi – med najboljše.